Ne stopaj po cesti brez konca,
Ko te vrtiljak čustev ponese.
Začuti sebe in predaj se temu, kar prihaja,
Začuti in dovoli, da skozi tebe priteče
To kar želi priteči.
Dovoli, da nagovori tihi glas te,
Ta tiha beseda, ki skozi tebe želi si na plan.
Začuti sebe!
Kdo si ti, o popotnik po poti življenja?
Si misel, čustvo morda ali beseda in senca stremljenja?
Ne obupaj nad sabo samo zato, ker vidiš sebe kot misel.
Nisi misel, nisi čustvo, o človek. Prepoznaj in zazri se!
Kdo ta je, ki misel misli in čustvo čuti, kdo ta je, ki hrepeni?
Je to mar ta, ki vse to vidi ali nekdo drug?
Kako lahko je ta, ki misel misli in čustvo čuti ta,
Ki jo hkrati tudi vidi? A nisi ti od zunaj?
Kako lahko gledaš, opazuješ nekaj, kar je v tebi?
A vidiš, da ne moreš biti isto, kot tisto, kar je v tebi?
Kako si lahko tisto nekaj, kar se pojavlja in izgine,
Ko pa ti si ves čas tu? Kako le?
Bodi senca, bodi sonce, bodi vse tisto, zaradi česar odsev je,
Ker če misliš, da si manj, da si tisto, kar senco povzroča,
Si majhen, neverjetno majhen, namesto da bil bi to,
Kar sveti in od česar senca nastane.
