Ni ga koncepta ali teorije, ki bi se lahko kdajkoli primerjala z dejansko izkušnjo. Izkušnja je resnični in najgloblji učitelj, ker nam dovoli občutja in občutke, da prodirajo v jedro našega bitja in nam dovolijo spoznati pravi pomen moči. Mogoče enako pomembno, izkušnja je razlika med razločevanjem kaj deluje in kaj je fantazija.
Ko je tako zadosti izdihano v areni duhovnega in osebnostnega razvoja z besedami in obljubami, je edina stvar, ki nas bo popeljala direktno do jedra, izkušnja. Izkušnja, dejansko občutenje in življenje teorije ali koncepta resničnosti bo takoj očistilo mizo vsega, kar ni resnično. Kar ostane je trdna snov in je otipljivo. Priložnost, da nas to oskrbuje je dvojna. Po eni strani nas oskrbuje s temelji na katerih graditi nadaljnje veščine in po drugi strani predstavlja naš intelektualni in dvomljivi um z rezultati. Iz teh rezultatov sejemo semena zaupanja in to zaupanje po vrsti napolnjuje in vzdržuje našo prakso. To je cikel, ki nas konec koncev pelje do naših ciljev.
Prva osnova vseh praks in zato izkušenj bo vedno fokus. Brez fokusa so naše energije in um razpršene. Morda imamo smer, morda imamo znanje in ideje, toda brez fokusa se vse to prikazuje slabotno. Fokus je stanje energije in uma, ki nam dovoli integrirati naše druge veščine in znanje. Za fokusom moramo spoznati zavedanje. Zavedanje je umetnost poslušanja in je edini način, ki ga imamo za razumevanje »platna« nad katerim ustvarjamo. Brez zavedanja ali poslušanja je kot bi se pogovarjali in ne bi vedeli kaj drug govori. Komunikacija postane neučinkovita. Kjer koli smo na poti morata v nas vstopiti ta dva temelja. Naš um in telo morata biti vodena do izkušnje občutenja fokusa in občutja zavedanja. Samo skozi to izkušnjo lahko naša zavest prejme znanje na najglobljih nivojih uma in telesa. Brez te integracije bomo imeli vedno pomanjkanje fokusa in zavedanja in brez teh je razvoj drugih veščin relativna izguba časa. Ne bodo imele trdnih temeljev in ni drugega načina za dostop do njihove moči.
Ko so temelji izgrajeni in s tem mislim, da se jih izkuša kot trdne potem so na razpolago mnoge poti ali veje. Obstaja pot razsvetlitve, realizacije in alkemije. Obstaja hermetična pot, pot magije in metafizike, astralna pot ali pot joge. Vse te poti zahtevajo njihove principe, da se ponotranjijo skozi izkušnjo, da so resnično razumljena. Drugače so le metafore, zgodbe, koncepti in teorije. Brez izkušenj se je lahko pogovarjati o razlikah med temi potmi, saj se zares zdijo zelo različne. Celo skozi največ osnovnih izkušenj in dejanske prakse je enostavno razumeti edini resnični vir, ki jih vse združuje. To združevalno bistvo je um, ki se premika, razteguje in oblikuje skozi vse te prakse. Je učenje oblik in brezobličnosti. Je izkušnja končnosti in neskončnosti, yina in yanga in Tao-ja. Skozi izkušanje vseh knjig se lahko dokaže, da je znanje konec poti ali lahko le ena fraza pokaže pot. Sčasoma bodo vsa besedila in učenja dala pot izkušnjam njihovega notranjega poučevanja, ki je resnično in živo znanje in modrost.
Potovanje na vrh naše gore dosežemo, ko več ne odsevamo poti kamor gremo. Odsev je poslušanje. Poslušanje je opazovanje učinkov naše izkušnje. Skozi odkrit in odprt odsev smo sposobni navigirati po naši poti. Je verjetno, da bomo napredovali v tej smeri? Ali potrebujemo razvoj drugih veščin? To so vprašanja, ki pridejo iz odkritega odseva in odgovori nas oskrbujejo s priložnostmi, da lahko napredujemo.
Ob sedenju ob vznožju gore je lahko enostavno sanjati o vrhu in morda ne tako razburljivo kot misliti na to, da vzamemo nahrbtnik in naredimo te prve korake. Še manj razburljiv je lahko pogled na boleče mišice in boleče grlo, toda le z okušanjem gore lahko razvijemo mojstrstvo uma in telesa. Ko sedimo ob vznožju razvijemo samo mojstrstvo sanjanja. Še več, samo preko vzpenjanja morda odkrijemo, da nismo le sposobni plezati toda mogoče poleteti iz njenega vrha. Potencial je mogoče spoznati le, ko se raztegnemo takšni kot zares smo in izkusimo vse kar se lahko zgodi. Vse to leži na področju prakse in praksa je izkušnja.
