Nekaterih stvari ni potrebno pozdraviti, preigrati, izigrati do konca. Od nekaterih se je le potrebno oddaljiti metntalno, čustveno, duhovno in jih izpustiti; po domače povedano, se odvezati od potrebe, da jih gledamo preblizu in na njih reagiramo. In ko dosežemo stabilnost v nepristranskosti, ko naš um več nima potrebe begati iz te v ono situcijo, je osvobojen, ker nenazadnje prepozna, da nekatere stvari nimajo nič za opraviti s tem, kakšna je njegova izkušnja in da ne more okoli tega nič storiti. Takšen um postane prazen, osvobojen potrebe, da se zapleta v tisto, kar mu ne služi ali česar ne potrebuje. Mnogi aspekti mojega dela pomagajo doseči notranjo stabilnost v dojemanju sveta in resničnosti kakšna le-ta je.
