Vsak človek je čudovit, v vsakem je celota lepote. Ko začne svojo pozornost obračati navznoter v svojo lepoto, jo začne videti tudi zunaj sebe. Odnosi se naenkrat spremenijo, postanejo bolj ljubeči. Oboževati začne sebe in svojo kreacijo, tisto, kar ustvarja sam.
Vse kar je ustvaril do tačas, dokler je njegovi osebnosti vladala odvisnost od odnosov, je soustvarjal v odnosu do drugih oz. v odnosu z drugimi. Čisto vsak aspekt njegovega lastnega življenja, od čustvenih do intelektualnih in fizičnih stvari je zrcalil soustvarjanje z drugimi, kar je veličastna stvaritev človeštva na fizičnem nivoju. A ko se enkrat zazre v sebe, v svojo lepoto človek spozna, da je tam še veliko več, kot je mislil do sedaj. Vedno bolj začne izražati željo, da bi raziskal to veličastnost še bolj. Na poti, ki vodi do tja, do veličastnosti namreč, pa so še vedno prisotni odnosi in soustvarjanje življenja v odnosu z njimi in nič ni narobe s tem, vendar pa če človek hoče odkriti svojo pravo naravo, je potrebno, da se odreši odvisnosti od odnosov in zaplava po morju neskončnih možnosti, ki mu jih nudi njegova duša.
Vedno bolj se oddaljuje od obale odvisnosti od odnosov, od čustev, ki mu jih kažejo drugi in s katerimi sooblikuje svojo resničnost, bolj kopnijo razne navezanosti in odvisnosti. In to ne samo od odnosov z drugimi, temveč tudi odvisnosti od vpetosti v splošno sprejete paradigme o tem kako in zakaj deluje ustroj fizične resničnosti.
Bolj, ko stopa po svoji lastni poti, bolj začne odkrivati skrivnosti življenja skozi svoj lasten način. Njegova prirojena oz. vrojena moč, ki ždi v njem onstran fizičnega razumevanja začne prihajati na plano in začne njegovemu svetu dajati drugačno podobo. Svet postaja bolj prijazen in lepši, skozi njegov lastni odnos do njega in fizične resničnosti v kateri biva pa se mu začne dozdevati, da postaja še lepši in lepši.
Znotraj njega se vedno bolj začne buditi želja po služenju, po služenju sebi in svetu, po služenju svetu in sebi… Spozna, da sta svet in on eno in isto in, da to kar naredi svetu, naredi sebi ter, da to kar naredi sebi, naredi svetu. In tu se ne gre samo za fizična dejanja, gre se za vse misli in namene, ki jih pošilja v svet. Vedno bolj spoznava, da je on del celote, ki je hkrati del njega, da sta soodvisna in da skupaj soustvarjata drug drugega. Spozna, da karkoli naredi, da je naredil najprej sebi in potem še svetu.
