Ko se je začela operacija sem čutila bolečine v kokih, nogah, kolenih, stopalih... ampak ponoči pa se mi je zgodilo nekaj zelo čudnega, sem že vajena čudnih stanj, samo to pa je bilo preveč zame. Bila sem v svetlem tunela, žarel je kot sonce, nisem mogla ven, kamor koli sem pogledala sem videla sebe in svoje vzorce, zavestne in podzavestne. Bolelo je, psihično, ker sem spregledala toliko vsega, toliko "napak", navlake v sebi. Hotela sem ven pa ni šlo, bila je sama žareča svetloba, nikjer nikogar, nazadnje sem ugotovila, da sem tam samo jaz, in ugotovila sem, da že vse življenje iščem nekaj ali nekoga, česar se lahko oprimem, da nisem sama, da mi ni treba sami naprej, da se nečesa držim, potem pa sem ugotovila da ni nikogar, samo jaz sem in sem se prijela sama sebe...

Tjaša