Vsak, ki ima potrebo po mešanju, kakršnem koli, bodisi po besednem, čustvenem, občutkovnem (ko želi čutiti drugega) ipd. je tisti, ki se želi mešati. In to mešanje ni samo tako.
To mešanje je na ravnmi subtilne snovi.
Vsak, ki se meša na ravni subtilne snovi to počne zato, ker tako hoče. Nekateri hočejo drugim vsiliti svojo voljo, drugi spet hočejo, čutiti druge, njihov način, njihovo voljo. V vsakem primeru pa se gre za mešanje.
V naravnem toku, če je to, kar je naša subtilne snov, torej naša individualna, subjektivna, se to čez nekaj časa odmeša. Razen, če imamo potrebo, da ostajamo pomešani.
Ti potrebi bi lahko rekli vedenjski vzorci, potrebe, čustva, občutki, ki želijo ostati prepleteni. Kar pa je zanimivo, pa je to, da misli, čustva, občutki ipd. nimajo volje sami po sebi, nimajo življenja in nimajo svoje lasten življenjske energije, zavesti.
Le-to pa dobijo, imajo, ipd., ko jim jo mi damo. Dati jim življenjsko energijo, zavest je nekaj, kar smo naučeni. Vsak od nas. Eni vztrajno dajemo in silimo s svojo življenjsko energijo in zavestjo v občutke, misli, čustva, spomine, ideje in jih delamo žive, jih oživljamo, da se navidez zdijo živi in jih potem drugi zamenjajo za svoje.
Vedno, ko to kar se zdi živo, podobno kot neke ideje neke množice, nekih ljudi, sprejememo kot živo dejstvo in to potem vsrkamo in oddalajmo naprej, ideja oživi. A le na videz. To še vedno nima svoje lasten zavesti, temveč zavest, ki je sposojena. Sposojena pa je od nas samih.
Vedno, ko želimo druge prevarati s svojo življenjsko energijo, s svojo zavestjo, da se predstavi kot nekaj živega izgubimo mnogo življenjske energije, zavestnosti, zavesti. In to ni dobro za nas, saj je ne ostane dovolj za to, da bi lahko mi živeli svojo resnico na način, kot si jo želimo.
Vedno, ko ustvarjamo iz svoje energije, zavesti, ustvarjamo od tam, kjer so tisti deli nas, ki se želijo izraziti. In če to počnemo s potrebo prevare, okrepitve nekoga, da bi videl bolj nas, z odrivom nekog, da bi videl bolj nas, potem je to definitivno izguba zavesti, ki jo imamo in jo porinemo v druge, saj sami nismo zmožni videti, kaj je jasno, čisto tisto, kar se želi izraziti.

Vsak človek je točno to kar je, skup celic, motorike, gibanja in razmišljanja. A razmišljanje od nekod pride. In četudi pride iz možganov, je to razmišljanje, s katerim ne mislijo le naši možgani, temveč je to razmišljanje našega celega telesa.

Ko namreč dobimo v glavo neko misel, ali se ne pokrene tudi naše telo? Včasih je to zavestno, včasih podzavestno, a v principu je oboje enako, ker večinokrat odreagiramo iz naučenih, vneprej pogojenih gibov ali reakcij.

Zakaj je postavljanje ciljev tako pomembno? Da vidimo, če smo kjerkoli navezani na karkoli? In kako to ugovotimo? Na čisto enostaven način. Preprosto se vprašamo, če to kam nameravamo s cilji, zadovoljuje kakršno koli našo potrebo. In če jo? No, potem si poizkusimo zastaviti cilj, ki ne bo vključval zadovoljevanja te potrebe. In ne govorim o zunanjem cilju, temveč o tem kar se dogaja znotraj.

Naše telo namreč producira čustva, ki vznikajo iz potreb. A ne vse. Tista, ki ne vznikajo iz potreb, so naša pristna in naravna čustva, druga pa imajo svoj izvir v celičnem in čustvenem spominu. In kaj je narobe s tem? No, čisto nič, le to, da je življenju vseeno, kaj si mi želimo. Preprosto le gre tja kamor gre. In če se mi kljub temu upiramo in hočemo nekaj, kar nam življenje v tistem trenutku ne more dati, ker je namenjeno drugam, delami štalo sami sebi.